Masaker povprečja
… ima temne oči s svetlim leskom, ki sporočajo: Ubijmo povprečnost!
… je ideja o drugačnosti. Lahko ji polomiš vse kosti, lahko pa z njo ravnaš stimulativno in jo popelješ na vrh sveta.
… je raztezanje vseh mišic domišljije.
… je poplavljen s krvjo Johna Fruscianteja.
… hodi po robu zdrave pameti, vendar je ravno tveganje tisto, ki ga ohranja pri življenju.
… je bil sprva albatros s pristriženimi krili. Z občutkom je poletel.
… je uganka za nerešljivi rezultat. Domišljija namreč nima univerzalnega odgovora.
… je izpoved šesterice neužitnih, strupenih ali smrtno nevarnih gob
… je odmik od družbe, ki je vse, kar glasba ni
… je Il a modras. Il a modras pa je Alfa in Omega vsega.
RAFAL:
Stranpot
V naročju pozabe
Kapsula spak
Kontadikcija² = Absurd
Rdeči semaforji
Socialna Osama
Iz dneva v dan se buden dramim
Razum se izmika mi v odmev kot vlak
Spet kolnem vozni red in znova
V labirintu da izvoham sled
Ne briga več me včeraj cvetje
Z njim v peč saj ne diši
Vsaj danes tu in točno zdaj
Minljiv je čas pomladnih dni
Že mislim da so se izpeli
In prah sedaj mi dre na oči
Res zgleda njih bom suženj
Poznan mi zaporg
Ne bo spancu jutra
v naročju pozabe
mrtvo zaspimo kot angeli
Ni borbe brez trupel
v posmrtnih življenjih
se prebudimo kot zombiji
Maltretiramo zlobo
nad šibkimi sloni
in ustvarjamo bridko simbiozno vez
ko smo tik pred tem
da jih damo iz kože
pokracamo z ostrino njihov sivi dres
Jutro se zbuja
Iz naročja pozabe
Revolver z naboji brez monicije
Strelja odprto
Brez bolečine
Si pijemo krvne stekleničke
Imamo upe za jutri
A ničesar dan zatem
standard mentalne fuzije
Živel dan
Zdaj dvomov si rešen
Ne bo snidenja ne evolucije
Že
samo teorija
da vsak astronaut
ima svoj zrak v
praksi je vakum zanj vse
počez isti kot vsak je dno
samoumevno ko otrple so noge brez ran
v kapsuli spak ni skoka s pečine v
prepad ker ni samoumevno da ima estetika grdi obraz
imam naivne modrice še sreča da sem žrtev bil jaz
Od samooobrambe za vstop v tvoj ognjeni obroč drobim
si korake
in vsak zvis gre od zdaj
naprej v nič Ledene sveče v
zatočišče
na Severni Pol poleg trdnjave dajem
da vojski bom kos Tokrat
na
udaru zafukam vse
kar še lahko
Bi se
reklo
pesizem saj
terja drugačnost za
zlo Olajša me udaja
da v vodi je dom
njen sekret in prav vsem se
sodi na koncu kloniran bo svet Nič
več topline danes smrtni greš postelji v pozdrav
Si
sramota večine in atrakcija ko kaj tesni Vse
rožnate muke za cvetje ki nikoli ne vzkali pri
sajastih
nagnjenjih tu gre za občutek moči Ponavadi oaza in
Sahara sta le daljni link nežno roko zbodla
bo orhideja v očeh Naložimo mu gorja
na ime s črno piko Zdaj
sovražimo do dna smo ime
z
belo piko Povem
mu v obraz v
zrcalo s svojo
sliko: Sproža
konflikt
ta roza
režim za hudo
dozo protivarovancev
Iz navade ne pogrešam več
Medtem polikan vsak grd rob
Še vedno tukaj bom ostal
A primerno distanciran Rom
Karkoli bo že za pod zob
Prav vse mi mora biti v slast
Karkoli bo že pač bom spil
Kozarec poln vseh napak
Nimam malo a to je vse kar imam
In prav zato lahko tvegam dosti več
Možno da ostanem ko grem proč
Poslednjič viden tod okrog
Nič ne pomeni mi pomen
Afekt v katerem bil sem ali pač
Toliko kot simbol rdeče barve
Z imenom Misijonar
Sončni žarek sije mrk
V ambientu neonskih luči
Semafor čeprav si zimzelen
Krvav je tvoj večinski sij
Ko vse bolj se mi približuješ
Želim si le iti stran
V družbo prijetnih dejavnosti
V budni svet sanj
Prihaja občutek s telesom
In dušo temnega
Skozi stranska vrata
Srečnega srca
Usta preživljajo
Dneve zaprtih vrat
So kot živa glasba
Značilna za osamljeni grad
Obraz je le transparent
Za neposredni odpor
Ni kljubovanja in ni
Možnosti za upor
Pot v zadovoljstvo nikdar
Ne vodi po bližnjici
In korak ki ga hodim
Nikoli ni hoja ljudi
Ko je svet srečen
Slovim kot kralj otožnosti
A ko ta žaluje
Praznujem najlepše dni